Opozorilo!

Mobilna verzija strani še ni na voljo!

Prosimo oglejte si stran na računalniku oz. večjem zaslonu.

Najprej moramo končati DESKTOP verzijo,

nato pa se lotimo izdelave prilagojenih

prikazov za mobilne naprave!

Hvala za razumevanje.

Implantologija

Zobni vsadek ali implantat je valjasto oblikovan vijak različnih dimenzij, izdelan iz titana. Zobni vsadki se vedno pogosteje uporabljajo za nadomeščanje manjkajočih zob in za sidranje snemnih protez.

Implantologija je postala rutinska in predvidljiva veja zobozdravstva z visoko stopnjo uspešnosti.

Pri vstavitvi vsadka se v lokalni anesteziji na brezzobem delu grebena odgrne dlesen, pripravi prostor za vsadek v kosti, vstavi vsadek in dlesen zašije. Vsadki so narejeni iz titana, kar jim omogoča, da se s kostjo zrastejo (osteointegrirajo), kar traja 3 do 4 mesece. Po tem obdobju pride na vrsto druga faza implantacije, pri kateri se dlesen v lokalni anesteziji minimalno prekine, odstrani se zaporni vijak ter privije oblikovalec dlesni. Dva do 3 tedne po drugi fazi lahko začnemo z odtiskovanjem za protetično nadgradnjo.

Zelo redki so primeri, pri katerih implantološka oskrba ni mogoča ali ni indicirana. Kadar sta širina in višina kostnega grebena zaradi resorpcije kostnine premajhni za direktno vstavitev implantata, je treba kost dograditi. To lahko naredimo z dodajanjem umetne kosti, s kostnim presadkom ali kostno širitvijo. Kadar je v zgornji čeljustnici višina kostnine med ustno votlino in sinusno votlino prenizka za vstavitev implantata, je treba dvigniti sinusno dno. To pomeni, da dostopamo do prostora med sinusno ‘ovojnico’ in čeljustno kostjo ter ta prostor zapolnimo z nadomestno (umetno ali lastno) kostjo, v katero bomo lahko vstavili implantat.

DOLGOROČNI ZAPLETI PRI IMPLANTOLOŠKI OSKRBI

Tako kot okoli zob se tudi okoli implantatov nabirajo zobne obloge, ki lahko povzročajo vnetje dlesni. Vnetje se kaže kot nabrekla dlesen ob implantatu, ki zakrvavi ob ščetkanju.

Če je vnetje dolgotrajno, nezdravljeno in pridruženo ostalim dejavnikom tveganja (aktivna parodontalna bolezen, kajenje …), se lahko razširi na kostnino ob implantatu. Takrat govorimo o PERIIMPLANTITISU.

To je kronično vnetje mehkih in trdih tkiv ob implantatu, ki lahko vodi v njihovo izgubo in dolgoročno tudi v izgubo implantata. Poleg nabrekle in krvaveče dlesni se vnetje kaže tudi kot gnojenje iz žepa ob implantatu. Tudi neustrezna protetika in ostanki cementa lahko povzročajo periimplantitis.

Zaradi tega je treba pred implantološko oskrbo sanirati zobovje, pozdraviti parodontalno bolezen ter vzpostaviti dobro ustno higieno. Svetujemo tudi opustitev ali zmanjšanje kajenja.

Kljub možnim zapletom pa je dolgoročna uspešnost implantatov izredno visoka – pri nekadilcih je desetletno preživetje vsadkov 90–95-odstotno, pri kadilcih pa 10 % nižje.